Roman Pongrac, kolesar paraolimpijec, v Sloveniji brez konkurence v svoji kategoriji
Roman prihaja iz Velenja, je hemofilik s težko obliko hemofilije A, v letošnjem letu bo dopolnil 53 let. Kljub temu, da je bolezen pustila posledice do določene stopnje invalidnosti, je Roman Pongrac zagrizen športnik. Kolesari že več kot trideset let, bolj profesionalno pa polnih dvajset. Bil je udeleženec mnogih mednarodnih in domačih dirk, prvenstvenih, pokalnih, ..., tako klasičnih, kot tudi kronometrov. Udeležil se je paraolimpijskih iger v Londonu, leta 2012, kjer je dosegel 25. mesto v združeni konkurenci kategorij C1-C3. Pri tem je potrebno povedati, da nižja kot je številka poleg oznake C, večja je stopnja invalidnosti športnikov, kar ilustrira zahtevnost s katero se Roman sooča.
O kolesarski karieri, dosežkih in željah ter načrtih za prihodnost, je povedal več v kratkem intervjuju naš športni as ter absolutno najboljši kolesar med hemofiliki in tudi v svoji kategoriji v Sloveniji.
Roman pozdravljen. Zanima nas kdaj in zakaj si pričel kolesariti ter kdaj si se začel profesionalno oz. tekmovalno ukvarjati s kolesarstvom?
Moj značaj, natura oz. narava je taka, da ne glede na to, da imam hemofilijo A, težje oblike, ne morem biti pri miru. V mladosti sem se preganjal za žogo, pa ta izbira ni bila najboljša. Ponavadi so nastale po igri z žogo vedno kakšne krvavitve. Po srednji šoli, leta 1986, sem pričel kolesariti. Postalo mi je všeč. Preden sem začel resno trenirati in tekmovati, je to trajalo. Namen je bil, da bom malo na zraku, v naravi, … Oprema je bila takrat tudi za prve kilometre slaba. Začel sem na gorskem kolesu, ki je bilo nerodno, težko, s širokimi gumami. Bilo je počasno. Čez dve leti sem vozil, že z bolj tankimi gumami. Tanke gume zato, da je bilo kolo hitrejše. Nekaj let kasneje sem si že kupil prvo specialko, cestno dirkalno kolo. Da se je vse skupaj začelo, je bila delno kriva tudi družba, prijatelji. Resno sem začel trenirati tam nekje leta 2000. Prve mednarodne dirke sem se udeležil leta 2004, pa še to po prepričevanju prijatelja, ki je že bil v reprezentanci Slovenije. Nagovarjal me je naj poskusim. Vedno mi je govoril, da sem neverjetno hiter, dober, da moram iti na kakšno dirko. Prva dirka je bila za evropski pokal v Švici (Goppingen). Za mene osebno izredno naporna dirka. Spominjam se, da sem prišel zadnji v cilj, tako zelo izčrpan, da si po tekmi nisem mogel obuti niti nogavic. Težko je bilo. Ampak meni je to postalo všeč in sem nadaljeval s treningi in dirkanjem.
Kako dojemaš razliko med teboj kot parakolesarjem ter profesionalnimi kolesarji?
Razlika je zagotovo, če drugače ne, je razlika v opremi, osebju. Boljše reprezentance, večje ekipe, kot so npr. Italija, Francija, Španija, Anglija, …, imajo pogoje, kot se spodobi in so tudi posledično zaradi vsega, kar jim je ponujeno, boljši. Težko je bilo dirkati z opremo in vsem suportom, ki ga imaš na razpolago. Od začetka nisem imel nobene finančne podpore, sponzorjev. Spremenilo se je, ko sem šel na Olimpijske igre. Bilo je nekoliko bolje, bolje toliko, da sem si lahko kupil kakšen del opreme več, kot ponavadi. Drugače pa je plan treninga enak kot pri profesionalcih. Treba se je bilo pripravljati in trenirati. Dobiš plan treninga in treniraš isto kot profesionalci. Razlika je tudi v tem, da smo mi imeli dirko dolgo 80 km, profesionalni kolesarji pa naredijo 250 km. Oni imajo pogodbe in plačo, jaz je nisem imel.
Kateri so tvoji največji dosežki v domačem tekmovanju ter v tujini (pokali, prvenstva, OI, ...)?
V Sloveniji nisem imel konkurence v svoji kategoriji. Premagoval sem vse, tudi tiste kolesarje športnike, ki so imeli manj telesnih okvar. Bil sem najboljši v Sloveniji. Najboljši sem še danes. Sedaj se v sklopu maratona Franja udeležujem kronometra (vožnja na čas), ki šteje za državno prvenstvo za invalide Slovenije. Glede na to, da ne treniram več tako kot prejšnja leta, sem še kljub temu najhitrejši. Lani sem imel čas (vozi se iz ljubljanskega BTC-ja do Domžal in nazaj) nekaj nad 34 minut. Okoli 37 km/h povprečne hitrosti, s hemofilijo in pogonom "na eno nogo". Trasa je dolga 21 km. To je še zmeraj zavidanja vreden rezultat. Kar se pa tiče mednarodnega tekmovanja, je pa zagotovo moj uspeh kariere uvrstitev na paraolimpijske igre, ki so bile leta 2012 v Londonu. Lepi spomini so tudi, ko sem v Beogradu na evropskem pokalu v vožnji na čas premagal svetovnega prvaka iz Venezuele, Victorja Huga Sancheza in tudi zmagal. Spomini so iz vsake dirke posebni in ni jih bilo malo.
Kakšni pa so načrti za tvojo športno prihodnost?
Načrti, dokler bom aktiven bodo vedno. Z reprezentanco sem zaključil, ampak to ne pomeni, da sem nehal voziti kolo, trenirati kolesarstvo. Treniram še, ne tako intenzivno kot takrat, ko sem vozil za Slovenijo. Letos sem prijavljen na dirko po Flandriji. To je spomladanska klasika, ena izmed najbolj znanih enodnevnih dirk na svetu, ki jo vozijo profesionalni kolesarji. Dan prej vozimo rekreativni kolesarji. Zahtevna trasa, ki delno poteka po tlakovanih poljskih cestah. Rekreativni kolesarji jo lahko prevozijo v treh razdaljah. Sam sem si izbral srednjo progo (155 km) z veliko višinskih metrov. Sem edini kolesar, ki vozi te dirke (vsaj jaz nisem videl nobenega) z eno nogo. Te spomladanske klasike so res zahtevne, že za zdravega kolesarja, kaj še le za bolnika s hemofilijo A, težke oblike (in hemofilično artropatijo). Vsak kolesar, ki me prehiti, slišim potem od njega samo hvale: "Respect, respect, respect".
Namen je tudi letos voziti kronometer, ki šteje za državno prvenstvo invalidov Slovenije. Kronometer bo potekal v sklopu maratona Franja. Potem so tu še rekreativni maratoni po Sloveniji, ki jih je kar nekaj.
Kakšne so želje za tvojo nadaljno športno pot?
Ostati zdrav v smislu, da se mi stanje ne bi poslabšalo, toliko, da ne bi mogel več kolesariti. Ostati zdrav, to je želja.
Kako se spopadaš s sponzorstvi za nastop na prireditvah v tujini? Ti pomaga kakšen klub, občina, morda kdo drug, ...?
Ne, na tem področju sem na mojo žalost prepuščen samemu sebi. Prejšnja leta, ko sem še tekmoval za Slovenijo, sem mogoče dobil malo več sponzorskih sredstev, kot recimo danes. Lažje je, če imaš možnost si privoščiti nekaj več in si lahko kupiš opremo. Najpogosteje potrebuješ zobnike, verigo, "bodne", zajle, zračnice, plašče, tabularje, sedež, trak za balanco, … To je treba menjati dvakrat na leto. Potem, so tu še štartnine, dresi. Na koncu, najbolj pomemben faktor - samo kolo, ki mora v mojem primeru biti zelo dobro kolo, stane okoli 10.000 evrov. Žal, si tega ne morem privoščiti in vozim z dokaj slabo opremo.
Za leto 2020 na žalost še nimam potrjenih nobenih sponzorskih sredstev.
Kaj bi najbolj potreboval pri tvoji nadaljni športni poti?
Tudi v športu je tako, imamo opremo, ki se obrablja, več kot voziš oz. treniraš, prej se obrabi. Zato si želim, to kar je najbolj potrebno, želim si novo kolo. V cestnem kolesarstvu se vozita dve disciplini, poleg omenjenega cestnega dirkanja, je tudi vožnja na čas. Za vožnjo na čas so potrebna posebna kolesa, ki se uporabljajo samo za to disciplino. Tudi takšno kolo bi potreboval. Želja je veliko in zavedam se realnosti. Želja je eno, realnost pa drugo. Finančno so dodatni zalogaj še potovanja in štartnine, ki se gibljejo od 20 do 100 evrov.
Katera je bila tvoja najtežja preizkušnja v kolesarstvu in zakaj?
Kaj je najtežja preizkušnja v mojem športu - kolesarstvu, lahko rečem da sama bolezen. Mislim, da je npr. branje namenjeno večini hemofilikov. Biti tako aktiven s hemofilijo, je praktično nemogoče, meni je to uspelo. Športno aktiven in imeti hemofilijo, to bodo najbolje razumeli prav slednji (glede bolezni, krvavitev, ...). Biti aktiven športnik in to v športu, kot je kolesarstvo in priti skozi kariero brez poškodb je praktično nemogoče. Bili so padci tudi na samih dirkah, a ne po moji krivdi. V dirko sem šel vedno z rezervo. Bal sem se padcev. Pade skupina in če si blizu, si zraven, če imaš srečo, se izogneš. Zato pravim, da je najtežje bilo paziti sam nase, zaradi hemofilije.
PREDHODNE OBJAVE SPLETNEGA DNEVNIKA HAEMOPHAMICUS
Jaka, hemofilik z blago obliko obolenja, ki se je pozneje prevesila v težjo
Boško in Matic: Različni generaciji hemofilikov z različnimi težavami in življenjskimi potrebami
Krvni bratje: Strokovno predavanje in zaključna večerja društva za leto 2019
Poškodbe na treningih in tekmah. So se ti kdaj zgodile in kakšne so bile?
Poškodb je bilo na srečo malo, so pa bile. Kolesarstvo je skupinski šport. V tem športu nisi zmeraj odvisen od samega sebe. Lahko paziš še nevem kako nase, pa pride do poškodbe. Pade eden v skupini, nič kriv in nič dolžan, si zraven. Ko pade hemofilik nastane problem. V karavani niso vedeli za moje težave. Poznali so zadevo ljudje, ki so bili z menoj, tekmovalci in trenerji.
Moj prvi resen padec je bil na dirki v Italiji, v Piacenzi. Bil je zadnji krog, bil sem v vodilni skupini 25-ih kolesarjev. Padli so pred mano in jaz na njih. Na srečo ni bilo nič hujšega. Udaril sem se na ramo, tako da sem naslednji dan lahko štartal na kronometru, z rahlo bolečino in bil na koncu šesti. Enkrat sem padel na rekreativni dirki v Sloveniji. Spet nič kriv, bil je udarec v komolec. Pred tremi leti sem bil na enem izmed treningov na Hrvaškem. Spuščal sem se iz Motovuna, na koncu klanca v blagem ovinku padel in si zlomil kolk. Tokrat po moji lastni krivdi. Moram povedati, da si pred vsakim treningom oz. dirko obvezno apliciram faktor za strjevanje krvi.
Kako pa je s tvojim dodajanjem faktorja pred treningom/tekmo in v kakšni količini?
Faktor si vbrizgam na dan tekme, če je dirka, si ponavadi dvignem faktor na nivo 100-ih procentov, kar pomeni 3000 do 3500 enot. Za trening nekoliko manj, 2000 do 3000 enot, obvezno.
Kaj pa pogrešaš glede kombinacije hemofilija-šport v Sloveniji?
Pogrešam več hemofilikov kolesarjev (šala). Lahko bi bilo več srečanj na temo šport in hemofilija. Ne govorim o tem, da je npr. zaželjeno samo kolesarjenje. Lahko bi igrali namizni tenis, kolesarili, plavali, tudi hoja je dobrodošla, kdor zmore, … Seveda vsak si izbere šport, kateri najbolj ustreza njegovi telesni okvari in zmožnostim posameznika. Danes ni nikakršnega problema glede bojazni, češ bom zakrvavel, in zato ne morem, ... Imamo faktor, preventivo in je drugače in bolj varno. Zato le pogumno in po občutku.
Želimo mu uspehov v prihodnje v kolesarstvu, predvsem pa da bi mu maksimalno služilo zdravje pri ukvarjanju z zahtevnim dirkalnim športom.
RB