Na Novo Zelandijo na lov za kiwijem s 25.000 enotami faktorja
Pisalo se je leto 2015. Potovalni cilj tistega leta je bil: Nova Zelandija! Nekaj čez osemnajst tisoč kilometrov iz Slovenije oddaljena država sredi jugozahodnega pacifiškega oceana. Priprave na "izlet" so terjale najprej par odgovorov: Problem št. 1 je bil letni čas, konec maja in začetek junija "tam dol" namreč pomeni začetek zime. Problem št. 2 je celotna logistika potovanja, nastanitev in prevozov. No, problem št. 3 pa kam s približno 25.000 enotami faktorja? Prvega je bilo potrebno rešiti z dovolj toplimi oblačili, ki za tri tedne potovanja zavzamejo kar precej prostora v prtljagi. Drugi je bil najbolj naporen, letalska pot je namreč potekala na relaciji Praga (Češka) - Dunaj (Avstrija) - Bangkok (Tajska) - Brisbane (Avstralija) in Christchurch (Nova Zelandija). Pri tem si je bilo potrebno še urediti dovoljenje za vstop v Avstralijo in narediti celoten itinerar s prevozi ter nastanitvami na obeh otokih (južni in severni), ki tvorita Novo Zelandijo.
Za tretjega pa je ostala samo ena opcija - ročna prtljaga - torej, kamor grem jaz, gre vsepovsod faktor z menoj. In ker potovanje poteka čez pet držav, je dobro imeti s seboj kakšno potrdilo o prenosu faktorja, da se ne bi kje karkoli zakompliciralo. Slednje je na mojo prošnjo prijazno uredila ga. Rajka iz Registra hemofilikov, saj me je potrdilo čakalo pred potovanjem na recepciji Pediatrične klinike v Ljubljani.
Kakšen mesec dni pred potovanjem sem prešel na rekombinantni faktor VIII, tretje generacije. Možni zaplet pri menjavi faktorja je seveda pojav inhibitorjev, kar se načeloma pokaže v roku treh tednov. Ker je bilo v tem prehodnem obdobju z nadomeščanjem faktorja vse v redu, ni bilo pomislekov, da bi šlo (vsaj v tej smeri) na potovanju kaj narobe. Moj faktor pa tudi preživi izven hladilnika tri mesece na do 25 stopinjah celzija. Ob dejstvu, da bo potovanje bolj "zimskega tipa", me tudi to ni preveč skrbelo. Priprave so uspele in vse je bilo nared za odhod.
Let z Austrian Airlines je do tajskega Bangkoka potekal prečudovito mirno. Moj faktor je bil ves čas nad menoj v potniški kabini v nahrbtniku oz. ročni prtljagi. In naj bo to nasvet za vse tiste, ki boste kamorkoli potovali z letalom: Zdravil NIKOLI ne spakiramo v oddano prtljago, pač pa VEDNO v ročno - tisto, katero nesemo s seboj v kabino!!! Oddana prtljaga se lahko kaj hitro izgubi nekje na letališču in potemtakem smo lahko v hudih težavah. Obleke in potrebščine si že lahko kje nabavimo. Kaj pa faktor!!??
Prihod na letališče Suvarnabhumi (v prevodu pomeni pokrajina zlata) v Bangkoku je postregel s tremi šoki. Vroče in soparno je bilo kot v savni; letališče je bilo preogromno in do njegovega izhoda je bilo potrebno hoditi vsaj en kilometer; povezovalni let za avstralski Brisbane je bil na sporedu čez slabih 10 ur. Kako sedaj porabiti ta čas čimbolj uporabno? Zakaj ne skočiti na ekspresni vlak do mesta in poiskati kakšno dogodivščino? In to se je tudi zgodilo.
Doživeti utrip desetmilijonskega Bangkoka je vsekakor nujno, pa čeprav si tam le kot tranzitni potnik. Po izstopu s hitrega vlaka, imenovanega Airport Rail Link, je bilo potrebno prestopiti na podzemno železnico. No, zanimivo na tajskem je, da zaposleni na terminalih z rokami nakazujejo smer potnikom do željenega izhoda oz. cilja. Pred metro postajo pa popoln kaos, gneča na ulicah, neznosen promet in hrup, ..., kako se sploh na takšen način kam premakniti? Ob robu cestišča stoji neko čudno vozilo, ki ga je težko opisati. Neke vrste rikša. Oni ga imenujejo tuk tuk. Z voznikom se dogovorim za prevoz do najbližjega izhodišča za prevoz s čolnom po reki Chao Phraya in že drviva po ulicah Bangkoka.
Prvih nekaj minut sem samo razmišljal, ali bom sploh prišel živ na cilj. Prometna varnost je na psu, pravil ni, velja zakon močnejšega, vozniki izkoristijo vsak centimeter, hitrost pa si jemljejo, kolikor jo trenutna situacija dopušča. Celega in zdravega me pripelje do rečne obale, kjer je bila začetna plovna točka. Čolnar je hitro "zavohal" turista in se ni dal pregovoriti glede cene najema čolna. Kakorkoli, ogled dela mesta z rečne perspektive je nujen, in že sva plula po peklensko umazani reki mesta angelov (Bangkok).
Takoj za prestižnimi steklenimi stolpnicami in nebotičniki zavijeva v rokav reke, v katerem so ljudje dobesedno živeli v barakah na kolih, se umivali v reki, v njej prali perilo in posodo ter iz nje lovili ribe. Prizor, ki človeka pusti odprtih ust, saj sredi mesta česa takega ne bi pričakoval. Blišč in na drugi strani popolna beda.
Nadaljevala sva z obiskom plavajoče tržnice, kjer se ti približajo drugi čolni in seveda moraš od njih nekaj kupiti. Ker nama je ostalo nekaj časa, je voznik predlagal, da nekoliko pospeši po reki navzdol, da si ogledam še drugi predel mesta. Seveda sem bil za in rečna avantura se je počasi končala na drugem bregu reke, na trgovskem predelu, kjer je nastalo nemalo povabil na tradicionalno tajsko masažo ter pokušino tamkajšnjih uličnih dobrot.
To je bilo seveda treba pustiti za naslednjič, saj je bilo potrebno nazaj na letališče in ujeti let za avstralski Brisbane.
Ob prihodu na letališče skorajda pozabim, da je dan za profilakso. Poiščem enega izmed čakalnih salonov, kjer mi prijazna uslužbenka ponudi kopalnico, tuš, brisačo, ..., kar je zelo prav prišlo po soparnem "dirkanju" v Bangkoku. Apliciram si še FVIII, osvežim v salonu in že je na vrsti Thai Airways na relaciji Bangkok-Brisbane.
Prijaznost osebja tajskega letalskega nacionalnega prevoznika je bila presunljiva. Izjemno cenijo potnike in jim poskušajo ugoditi kolikor se le da. Po prihodu v avstralski Brisbane, me na letališču sumljivo usmerijo na obvodni trakt. Po pregledu prtljage mi varnostnik odvzame banane, ki so bile namenjene "lakoti v skrajni sili". Prijazno pojasni, da je v državo vnos živil strogo prepovedan ter potolaži, da je z mojim elektronskim vizumom vse ok in da lahko nadaljujem z vstopom v Avstralijo.
V Brisbane-u prečudovit sončen dan, pa vendar kakšnih 20 stopinj celzija manj kot v Bangkoku. Mesto čisto, v primerjavi z umazano tajsko prestolnico skorajda sterilno. Zelo urejeno. Tudi cenovno neprimerljivo - vse je dražje. Namen je bil se z njim seznaniti, saj je bilo kakšnih 8 ur časa do naslednjega leta za Novo Zelandijo. Nekajurni sprehod po centru mesta in tamkajšnjih parkih je dobro del po tolikšnem sedenju na letalih. Na ulici George Street, kjer se nahajajo kraljičini vrtovi pa naletim na kip "naše hemofilične matere", kraljice Viktorije, za katero je znano, da naj bi bila prenašalka hemofilije.
Zahvalim se ji za njeno kraljevsko darilo, ki sem ga deležen in že odhitim proti železniški postaji, saj ne želim zamuditi zadnjega v vrsti letov, ki jih že ne štejem več, do končne destinacije - Christchurch na Novi Zelandiji.
Air New Zealand nas varno pripelje do mesta Christchurch (južni otok) na Novi Zelandiji, ki ga je nedavno pred tem prizadel hud potres. Ob sestopu iz letala pa šok. Temperatura okoli ničle. Dejansko res zima, čeprav sem računal bolj na "pozno jesen". Noč je bilo treba prespati na letališču, v zato posebej organiziranih prostorih, saj se je zelandska avantura začela šele naslednje jutro - z avtobusom. Nekaj ur vožnje do 150 km oddaljenega Lake Tekapo, po relativno pusti pokrajini - letnemu času primerni. Manjši kraj je ležal ob slikovitem jezeru, primernem za raziskovanje in oddih. Časa za postanek ni bilo veliko, hitro je bilo treba dalje proti Wanaki - recimo še kakšnih 100 km južneje. Tudi Wanaka je s svojim jezerom prelepa, pa čeprav je bila mrzla in suha, ..., vse do naslednjega jutra. Pa še prehod čez vse časovne pasove in spalni ritem je bilo potrebno prilagoditi.
Zjutraj pa naslednji šok - sneg! Nepričakovani sneg, ki je dodobra pobelil pokrajino in skorajda pokvaril nadaljne načrte, saj se je bilo treba držati začrtanega urnika, kajti rezervacij nastanitvenih kapacitet in rezervacij avtobusnih prevozov ni možno kar tako enostavno menjati. Sneg je podaljšal moje bivanje v Wanaki za en dan, saj je bila cesta čez sosednji prelaz neprevozna in avtobusna povezava začasno prekinjena. No, in kaj početi v snegu? Dejansko nič, sploh pa brez boljše opreme, ki jo je nemogoče tovoriti vse od doma do tja dol. Prijazna gospa v turistični agenciji mi je predlagala smučanje ali pa skok s padalom. Med obema ponujenima možnostima sem se raje odločil za nekaj tamkajšnje kulinarike in preizkus mojih fotografskih sposobnosti.
Naslednji dan vendarle izboljšanje, sneg se je dodobra stopil, ceste so bile prevozne in zato nadaljujem potovanje do Queenstowna, ki je zelo turistične narave, več ali manj mlajših turistov in popotnikov, saj velja za meko adrenalinskega turizma na južnem otoku. Čas za večerno raziskovanje mesteca je hitro pošel, pripraviti se je bilo treba za naslednji dan - dnevni izlet v 150 km oddaljeni Milford Sound. Gre za kraj, tako poimenovan zaradi njegovih geografskih značilnosti.
Ta velik vhod v ocean je nekoliko večji od zaliva, spremljajo pa ga čiste stene in mogočni vrhovi. V njem se oblikujejo zvoki, ko je dolina reke poplavljena z morjem. Milford Sound je izklesan s pomočjo erozije starodavnega ledeniškega ledu. S pristaniške točke smo izlet nadaljevali z ladjo, občudovali izjemno gorato naravo, ob vstopu v ocean pa naleteli na jato delfinov. Nepozabno.
Povratek proti Queenstownu je prinesel postanek na enem izmed prelazov, kjer so se zadrževali nenavadni ptiči. Prešine me: "Mar je to kiwi"?
Kívi je namreč edini rod ptičev iz družine kivijev (Apterygidae). Živi samo na Novi Zelandiji. Je ptič brez peruti, z dolgim roženim kljunom. Njegovo grobo perje je bolj podobno rjavemu kožuhu (vir: Wikipedia).
Razočaranje. Ni bil kiwi. Nujno bi bilo videti kiwija, saj je to najbolj prepoznavna žival otočja. In celo njihova maskota. Nekje ga bo vendarle treba najti.
Sledi naslednji naporen dan. Povratek do Christchturcha. Stotin kilometrov ne štejem več. Avtobusi niso najbolj udobni, gretja skorajda ne poznajo. Christchurch je bil tisti dan zgolj točka za počitek in priprava na naslednje potovanje proti Pictonu, ki je odhodno pristanišče za trajket, kateri preko Cookove ožine povezuje južni otok s severnim - vse do glavnega mesta Nove Zelandije - Wellingtona.
Cookova ožina ni ravno najbolj prijazen predel za plovbo. Povezave so pogosto prekinjene zaradi zelo nestabilnih vremenskih razmer in ekstremnih morskih valov. Kljub zaganjanju trajekta v desetmetrske valove in občasnem škripanju konstrukcije, se je plovba srečno zaključila v wellingtonskem pristanišču.
Tudi prtljage je bilo že nekoliko manj, kot na začetku potovanja, saj je profilaksa naredila svoje in število "škatel" s faktorjem se je vztrajno zniževalo.
Vztrajno je potrebno dalje, po začrtanem urniku. Sledil je premik v Auckland, ki je največje mesto Nove Zelandije, s približno 1,6 milijona prebivalci. To je tisto mesto, katerega prvega vidimo po televiziji ob vsakem novem letu, z veličastnim ognjemetom iz tamkajšnjega stolpa. Za slabih 700 kilometrov razdalje med mestoma, je bilo potrebnih kakšnih 9 ur vožnje z avtobusom. Tudi tukaj brez ogleda centra mesta, s slikovito arhitekturo, ni šlo. Že je bil na vrsti 328-metrski razgledni stolp. Nekje na 200-tih metrih višine je možno hoditi po steklenem dnu in direktno pod seboj videti celotno mesto z okolico. Ponujala se je tudi opcija skoka z elastiko s samega stolpa, ampak to bi bil najbrž že nekoliko prevelik adrenalinski šok zame. Morda prihodnjič.
Waitemata Harbour, pa pristanišče in akvarij z obveznim pacifiškim ter antarktičnim pridihom, Albert Park z znano viktorijansko fontano ter muzej transporta in tehnologije, so bili primarne točke, ki si jih je bilo v Aucklandu treba pogledati. Za obisk tamkajšnjega živalskega vrta je nekoliko zmanjkalo časa, potovanje se je prevesilo že čez polovico, pa vendar tega presnetega kiwi-ja ni bilo nikjer. Seveda se z Nove Zelandije brez najbolj znane "trofeje" ne bo šlo, mar ne?
Sledil je premik do kraja Rotorua. Kraj in njegova okolica je znan po izvirih termalne vode, raznih gejzirjih, iz katerih na vso moč izpareva voda. Postanek je bil tukaj bolj kratke narave in ni omogočal ogleda bližnjega kraja, kjer so pred leti snemali svetovno znane filme o Hobbitih.
Je pa zato bil nujen ogled staroselske maorske vasice Tamaki, kjer so pripravili posebno doživetje za obiskovalce, s prikazom njihovih običajev, načina življenja, posebno predstavo za navzoče ter nas naučili tudi nekaj besed prvotnih prebivalcev Zelandije. Pravi skok v preteklost. Nepozabno.
Naslednji dan ponovno hitro na pot z avtobusom, tokrat do naslednjega "celinskega" kraja, imenovanega Taupo, ki leži ob istoimenskem jezeru, še enem izmed izjemnih naravnih danosti in lepot Nove Zelandije. Izkoristiti ga je bilo potrebno tudi za kakšno adrenalinsko doživetje in odločitev je padla, da se gre dirkati s hitrim čolnom. Zakaj pa ne? Pri tem gre za turistično ponudbo, kjer krmar po jezeru zapelje do 12 ljudi in jih navdušuje z raznimi vragolijami ter hitrimi manevri, kjer se je potrebno precej dobro držati, da ne padeš iz čolna. Kljub hladnemu vremenu, je HukaFalls Jet zdržal in zapisal novo doživetje na seznamu tega potovanja.
Potovalnega časa je počasi že zmanjkovalo in ja, noge so bile precej utrujene. Vendarle vsakodnevna aktivnost pusti posledice. Kakorkoli, treba je dokončati potovanje. Čas je bil za povratek do Wellingtona, tam ponovno na trajekt do južnega otoka. Sledila sta postanek in prenočitev v kraju z imenom Nelson, naslednji dan pa avtobus do izhodišča potovanja - mesta Christchurch.
Na avtobusu razmišljam, česa ni bilo mogoče videti na tem potovanju, kljub želji, in se spomnim, da je bilo nemogoče organizirati ogled svetovno znanih ledenikov, kot so Fox, Franz Josef, Tasman in drugi. Morda ob kakšni drugi priložnosti, nekoč v prihodnosti. Pa seveda kiwi-ja. Tudi tega ptiča ni in ni bilo možnosti videti v dveh tednih nikjer. Zaboga, pa kje se skriva? Christchurch je zadnja priložnost za njegov ulov.
Samo mesto ni nič posebnega, rušilna potresa iz leta 2010 in 2011 sta ga precej spremenila. Novogradnje so podobo Christchurcha spremenile, čuti se, da nima več svoje "duše". Mimogrede, 185 žrtev potresa je bilo v letu 2010 v mestu.
Nujno je bilo poiskati kakšno zanimivost izven mesta. In ponudila se je priložnost v nekaj kilometrov oddaljenem Heatcote Valley-u popeljati se z gondolo na Mount Cavendish, s prekrasnim pogledom na Christchurch, okoliške rezervate ter zalive in pristanišča, z Diamond Harbour na čelu.
In tukaj se je novozelandska avantura zaključila. Če potegnem črto, ..., jooooooj ne, kiwi!! Zadnji dan na Novi Zelandiji, kiwija pa od nikoder. Nekaj je potrebno ukreniti. Torej izkoristim zadnje trenutke in poiščem najbližji živalski park v bližini Christchurcha (imenuje se Willowbank, nekakšen manjši živalski rezervat), kjer me najprej pozdravi kenguru, ki se pusti "počohati" in tam nekje na sredini, končno - "kiwi house".
Ampak zakaj bi bil ta ptič zaprt, in v popolni temi? Seveda, zato ker je nočni ptič in pride na plano samo v temi. In ni letalec. Dejansko je "zelo čuden", s skorajda človeško hojo, nenavadnim obnašanjem, dolgim kljunom in telesom, bolj podobnim kakšnemu ježevcu. Prav zares je poseben in edinstven, zato ni čudno, da je simbol in maskota Nove Zelandije. Kakorkoli, kiwi najden, cilj izpolnjen. Turist zadovoljen! Fotografiral ga sicer nisem, zato se bomo zadovoljili z googlovim kolažem in s povezavo na njegovo predstavitev.
Še skok na letališče v Christchurchu je bilo treba napraviti, se vkrcati na Air NewZealand, opraviti kratek postanek v avstralskem Melbournu in se preko Bangkoka vrniti nazaj v Evropo.
Za konec še nekaj nasvetov za tiste, ki potujete s hemofilijo oz. sorodnimi krvnimi motnjami: Zadostna količina faktorjev oz. zdravil je nujna, tudi ves čas mora biti varno spravljena. S seboj vzamemo še preostala zdravila, ki jih občasno jemljemo, na daljšem potovanju se nikoli ne ve. Če nismo prepričani, kaj vzeti, se posvetujemo s svojim osebnim zdravnikom ali hematologom. Itinerar si naredimo na način, da je prilagojen našim fizičnim sposobnostim. Tudi če se načrt ne izide, oz. se vmes karkoli "zalomi", ne povzročamo panike, pač pa si ga mirno prilagodimo, morda kakšen njegov del odpovemo. V vsakem primeru si je dobro zabeležiti kakšno telefonsko številko slovenskega predstavništva v državi, kamor potujemo. Nenazadnje predstavništva Evropske unije. Informiramo se tudi o tamkajšnjih bolnišnicah, centrih za zdravljenje hemofilije in nikakor ne pozabimo na zdravstveno zavarovanje, ki krije naše morebitne zdravstvene obravnave in druge stroške, ki bi nam ob obisku ali sprejemu v bolnišnico nastali.
Skratka, dragi hemofiliki, potujte! Potujte načrtovano, premišljeno in varno. In pri tem uživajte! #hemophilialife
RB
Za tretjega pa je ostala samo ena opcija - ročna prtljaga - torej, kamor grem jaz, gre vsepovsod faktor z menoj. In ker potovanje poteka čez pet držav, je dobro imeti s seboj kakšno potrdilo o prenosu faktorja, da se ne bi kje karkoli zakompliciralo. Slednje je na mojo prošnjo prijazno uredila ga. Rajka iz Registra hemofilikov, saj me je potrdilo čakalo pred potovanjem na recepciji Pediatrične klinike v Ljubljani.
Kakšen mesec dni pred potovanjem sem prešel na rekombinantni faktor VIII, tretje generacije. Možni zaplet pri menjavi faktorja je seveda pojav inhibitorjev, kar se načeloma pokaže v roku treh tednov. Ker je bilo v tem prehodnem obdobju z nadomeščanjem faktorja vse v redu, ni bilo pomislekov, da bi šlo (vsaj v tej smeri) na potovanju kaj narobe. Moj faktor pa tudi preživi izven hladilnika tri mesece na do 25 stopinjah celzija. Ob dejstvu, da bo potovanje bolj "zimskega tipa", me tudi to ni preveč skrbelo. Priprave so uspele in vse je bilo nared za odhod.
Savna v Bangkoku, dirkanje po mestnih ulicah, s čolnom po reki Chao Phraya in aplikacija faktorja na letališču
Let z Austrian Airlines je do tajskega Bangkoka potekal prečudovito mirno. Moj faktor je bil ves čas nad menoj v potniški kabini v nahrbtniku oz. ročni prtljagi. In naj bo to nasvet za vse tiste, ki boste kamorkoli potovali z letalom: Zdravil NIKOLI ne spakiramo v oddano prtljago, pač pa VEDNO v ročno - tisto, katero nesemo s seboj v kabino!!! Oddana prtljaga se lahko kaj hitro izgubi nekje na letališču in potemtakem smo lahko v hudih težavah. Obleke in potrebščine si že lahko kje nabavimo. Kaj pa faktor!!??
Prihod na letališče Suvarnabhumi (v prevodu pomeni pokrajina zlata) v Bangkoku je postregel s tremi šoki. Vroče in soparno je bilo kot v savni; letališče je bilo preogromno in do njegovega izhoda je bilo potrebno hoditi vsaj en kilometer; povezovalni let za avstralski Brisbane je bil na sporedu čez slabih 10 ur. Kako sedaj porabiti ta čas čimbolj uporabno? Zakaj ne skočiti na ekspresni vlak do mesta in poiskati kakšno dogodivščino? In to se je tudi zgodilo.
Doživeti utrip desetmilijonskega Bangkoka je vsekakor nujno, pa čeprav si tam le kot tranzitni potnik. Po izstopu s hitrega vlaka, imenovanega Airport Rail Link, je bilo potrebno prestopiti na podzemno železnico. No, zanimivo na tajskem je, da zaposleni na terminalih z rokami nakazujejo smer potnikom do željenega izhoda oz. cilja. Pred metro postajo pa popoln kaos, gneča na ulicah, neznosen promet in hrup, ..., kako se sploh na takšen način kam premakniti? Ob robu cestišča stoji neko čudno vozilo, ki ga je težko opisati. Neke vrste rikša. Oni ga imenujejo tuk tuk. Z voznikom se dogovorim za prevoz do najbližjega izhodišča za prevoz s čolnom po reki Chao Phraya in že drviva po ulicah Bangkoka.
Prvih nekaj minut sem samo razmišljal, ali bom sploh prišel živ na cilj. Prometna varnost je na psu, pravil ni, velja zakon močnejšega, vozniki izkoristijo vsak centimeter, hitrost pa si jemljejo, kolikor jo trenutna situacija dopušča. Celega in zdravega me pripelje do rečne obale, kjer je bila začetna plovna točka. Čolnar je hitro "zavohal" turista in se ni dal pregovoriti glede cene najema čolna. Kakorkoli, ogled dela mesta z rečne perspektive je nujen, in že sva plula po peklensko umazani reki mesta angelov (Bangkok).
Takoj za prestižnimi steklenimi stolpnicami in nebotičniki zavijeva v rokav reke, v katerem so ljudje dobesedno živeli v barakah na kolih, se umivali v reki, v njej prali perilo in posodo ter iz nje lovili ribe. Prizor, ki človeka pusti odprtih ust, saj sredi mesta česa takega ne bi pričakoval. Blišč in na drugi strani popolna beda.
Nadaljevala sva z obiskom plavajoče tržnice, kjer se ti približajo drugi čolni in seveda moraš od njih nekaj kupiti. Ker nama je ostalo nekaj časa, je voznik predlagal, da nekoliko pospeši po reki navzdol, da si ogledam še drugi predel mesta. Seveda sem bil za in rečna avantura se je počasi končala na drugem bregu reke, na trgovskem predelu, kjer je nastalo nemalo povabil na tradicionalno tajsko masažo ter pokušino tamkajšnjih uličnih dobrot.
To je bilo seveda treba pustiti za naslednjič, saj je bilo potrebno nazaj na letališče in ujeti let za avstralski Brisbane.
Ob prihodu na letališče skorajda pozabim, da je dan za profilakso. Poiščem enega izmed čakalnih salonov, kjer mi prijazna uslužbenka ponudi kopalnico, tuš, brisačo, ..., kar je zelo prav prišlo po soparnem "dirkanju" v Bangkoku. Apliciram si še FVIII, osvežim v salonu in že je na vrsti Thai Airways na relaciji Bangkok-Brisbane.
Zaplemba banan in nekaj ur za raziskovanje avstralskega Brisbane-a ter poklon prenašalki hemofilije
Prijaznost osebja tajskega letalskega nacionalnega prevoznika je bila presunljiva. Izjemno cenijo potnike in jim poskušajo ugoditi kolikor se le da. Po prihodu v avstralski Brisbane, me na letališču sumljivo usmerijo na obvodni trakt. Po pregledu prtljage mi varnostnik odvzame banane, ki so bile namenjene "lakoti v skrajni sili". Prijazno pojasni, da je v državo vnos živil strogo prepovedan ter potolaži, da je z mojim elektronskim vizumom vse ok in da lahko nadaljujem z vstopom v Avstralijo.
V Brisbane-u prečudovit sončen dan, pa vendar kakšnih 20 stopinj celzija manj kot v Bangkoku. Mesto čisto, v primerjavi z umazano tajsko prestolnico skorajda sterilno. Zelo urejeno. Tudi cenovno neprimerljivo - vse je dražje. Namen je bil se z njim seznaniti, saj je bilo kakšnih 8 ur časa do naslednjega leta za Novo Zelandijo. Nekajurni sprehod po centru mesta in tamkajšnjih parkih je dobro del po tolikšnem sedenju na letalih. Na ulici George Street, kjer se nahajajo kraljičini vrtovi pa naletim na kip "naše hemofilične matere", kraljice Viktorije, za katero je znano, da naj bi bila prenašalka hemofilije.
Zahvalim se ji za njeno kraljevsko darilo, ki sem ga deležen in že odhitim proti železniški postaji, saj ne želim zamuditi zadnjega v vrsti letov, ki jih že ne štejem več, do končne destinacije - Christchurch na Novi Zelandiji.
Južni otok Nove Zelandije in prvi sneg, ki je skoraj pokvaril načrte
Air New Zealand nas varno pripelje do mesta Christchurch (južni otok) na Novi Zelandiji, ki ga je nedavno pred tem prizadel hud potres. Ob sestopu iz letala pa šok. Temperatura okoli ničle. Dejansko res zima, čeprav sem računal bolj na "pozno jesen". Noč je bilo treba prespati na letališču, v zato posebej organiziranih prostorih, saj se je zelandska avantura začela šele naslednje jutro - z avtobusom. Nekaj ur vožnje do 150 km oddaljenega Lake Tekapo, po relativno pusti pokrajini - letnemu času primerni. Manjši kraj je ležal ob slikovitem jezeru, primernem za raziskovanje in oddih. Časa za postanek ni bilo veliko, hitro je bilo treba dalje proti Wanaki - recimo še kakšnih 100 km južneje. Tudi Wanaka je s svojim jezerom prelepa, pa čeprav je bila mrzla in suha, ..., vse do naslednjega jutra. Pa še prehod čez vse časovne pasove in spalni ritem je bilo potrebno prilagoditi.
Zjutraj pa naslednji šok - sneg! Nepričakovani sneg, ki je dodobra pobelil pokrajino in skorajda pokvaril nadaljne načrte, saj se je bilo treba držati začrtanega urnika, kajti rezervacij nastanitvenih kapacitet in rezervacij avtobusnih prevozov ni možno kar tako enostavno menjati. Sneg je podaljšal moje bivanje v Wanaki za en dan, saj je bila cesta čez sosednji prelaz neprevozna in avtobusna povezava začasno prekinjena. No, in kaj početi v snegu? Dejansko nič, sploh pa brez boljše opreme, ki jo je nemogoče tovoriti vse od doma do tja dol. Prijazna gospa v turistični agenciji mi je predlagala smučanje ali pa skok s padalom. Med obema ponujenima možnostima sem se raje odločil za nekaj tamkajšnje kulinarike in preizkus mojih fotografskih sposobnosti.
Naslednji dan vendarle izboljšanje, sneg se je dodobra stopil, ceste so bile prevozne in zato nadaljujem potovanje do Queenstowna, ki je zelo turistične narave, več ali manj mlajših turistov in popotnikov, saj velja za meko adrenalinskega turizma na južnem otoku. Čas za večerno raziskovanje mesteca je hitro pošel, pripraviti se je bilo treba za naslednji dan - dnevni izlet v 150 km oddaljeni Milford Sound. Gre za kraj, tako poimenovan zaradi njegovih geografskih značilnosti.
Ta velik vhod v ocean je nekoliko večji od zaliva, spremljajo pa ga čiste stene in mogočni vrhovi. V njem se oblikujejo zvoki, ko je dolina reke poplavljena z morjem. Milford Sound je izklesan s pomočjo erozije starodavnega ledeniškega ledu. S pristaniške točke smo izlet nadaljevali z ladjo, občudovali izjemno gorato naravo, ob vstopu v ocean pa naleteli na jato delfinov. Nepozabno.
Povratek proti Queenstownu je prinesel postanek na enem izmed prelazov, kjer so se zadrževali nenavadni ptiči. Prešine me: "Mar je to kiwi"?
Kívi je namreč edini rod ptičev iz družine kivijev (Apterygidae). Živi samo na Novi Zelandiji. Je ptič brez peruti, z dolgim roženim kljunom. Njegovo grobo perje je bolj podobno rjavemu kožuhu (vir: Wikipedia).
Razočaranje. Ni bil kiwi. Nujno bi bilo videti kiwija, saj je to najbolj prepoznavna žival otočja. In celo njihova maskota. Nekje ga bo vendarle treba najti.
Sledi naslednji naporen dan. Povratek do Christchturcha. Stotin kilometrov ne štejem več. Avtobusi niso najbolj udobni, gretja skorajda ne poznajo. Christchurch je bil tisti dan zgolj točka za počitek in priprava na naslednje potovanje proti Pictonu, ki je odhodno pristanišče za trajket, kateri preko Cookove ožine povezuje južni otok s severnim - vse do glavnega mesta Nove Zelandije - Wellingtona.
Cookova ožina ni ravno najbolj prijazen predel za plovbo. Povezave so pogosto prekinjene zaradi zelo nestabilnih vremenskih razmer in ekstremnih morskih valov. Kljub zaganjanju trajekta v desetmetrske valove in občasnem škripanju konstrukcije, se je plovba srečno zaključila v wellingtonskem pristanišču.
Tudi prtljage je bilo že nekoliko manj, kot na začetku potovanja, saj je profilaksa naredila svoje in število "škatel" s faktorjem se je vztrajno zniževalo.
Severni otok, težki gležnji, a kiwija od nikoder
Par dni za raziskovanje prestolnice Nove Zelandije je bilo načrtovanih. Gre za razgibano mesto, s populacijo nekaj čez 200 tisoč prebivalcev. Mestno središče, vožnja z legendarno kabelsko žičnico, pristanišče, obisk enega izmed tamkajšnjih muzejev, tjulenj safari - s terenskim vozilom po klifih in vzpetinah okolice Wellingtona in zaključek na znani ulici, imenovani Cuba street v karaoke klubu, ob obilici glasbe in smeha. Dnevno so se nabirali kilometri in kilometri hoje, kar je za osebo s kronično hemofilno artropatijo gležnjev precejšenj napor.Vztrajno je potrebno dalje, po začrtanem urniku. Sledil je premik v Auckland, ki je največje mesto Nove Zelandije, s približno 1,6 milijona prebivalci. To je tisto mesto, katerega prvega vidimo po televiziji ob vsakem novem letu, z veličastnim ognjemetom iz tamkajšnjega stolpa. Za slabih 700 kilometrov razdalje med mestoma, je bilo potrebnih kakšnih 9 ur vožnje z avtobusom. Tudi tukaj brez ogleda centra mesta, s slikovito arhitekturo, ni šlo. Že je bil na vrsti 328-metrski razgledni stolp. Nekje na 200-tih metrih višine je možno hoditi po steklenem dnu in direktno pod seboj videti celotno mesto z okolico. Ponujala se je tudi opcija skoka z elastiko s samega stolpa, ampak to bi bil najbrž že nekoliko prevelik adrenalinski šok zame. Morda prihodnjič.
Waitemata Harbour, pa pristanišče in akvarij z obveznim pacifiškim ter antarktičnim pridihom, Albert Park z znano viktorijansko fontano ter muzej transporta in tehnologije, so bili primarne točke, ki si jih je bilo v Aucklandu treba pogledati. Za obisk tamkajšnjega živalskega vrta je nekoliko zmanjkalo časa, potovanje se je prevesilo že čez polovico, pa vendar tega presnetega kiwi-ja ni bilo nikjer. Seveda se z Nove Zelandije brez najbolj znane "trofeje" ne bo šlo, mar ne?
Sledil je premik do kraja Rotorua. Kraj in njegova okolica je znan po izvirih termalne vode, raznih gejzirjih, iz katerih na vso moč izpareva voda. Postanek je bil tukaj bolj kratke narave in ni omogočal ogleda bližnjega kraja, kjer so pred leti snemali svetovno znane filme o Hobbitih.
Je pa zato bil nujen ogled staroselske maorske vasice Tamaki, kjer so pripravili posebno doživetje za obiskovalce, s prikazom njihovih običajev, načina življenja, posebno predstavo za navzoče ter nas naučili tudi nekaj besed prvotnih prebivalcev Zelandije. Pravi skok v preteklost. Nepozabno.
Naslednji dan ponovno hitro na pot z avtobusom, tokrat do naslednjega "celinskega" kraja, imenovanega Taupo, ki leži ob istoimenskem jezeru, še enem izmed izjemnih naravnih danosti in lepot Nove Zelandije. Izkoristiti ga je bilo potrebno tudi za kakšno adrenalinsko doživetje in odločitev je padla, da se gre dirkati s hitrim čolnom. Zakaj pa ne? Pri tem gre za turistično ponudbo, kjer krmar po jezeru zapelje do 12 ljudi in jih navdušuje z raznimi vragolijami ter hitrimi manevri, kjer se je potrebno precej dobro držati, da ne padeš iz čolna. Kljub hladnemu vremenu, je HukaFalls Jet zdržal in zapisal novo doživetje na seznamu tega potovanja.
Potovalnega časa je počasi že zmanjkovalo in ja, noge so bile precej utrujene. Vendarle vsakodnevna aktivnost pusti posledice. Kakorkoli, treba je dokončati potovanje. Čas je bil za povratek do Wellingtona, tam ponovno na trajekt do južnega otoka. Sledila sta postanek in prenočitev v kraju z imenom Nelson, naslednji dan pa avtobus do izhodišča potovanja - mesta Christchurch.
Na avtobusu razmišljam, česa ni bilo mogoče videti na tem potovanju, kljub želji, in se spomnim, da je bilo nemogoče organizirati ogled svetovno znanih ledenikov, kot so Fox, Franz Josef, Tasman in drugi. Morda ob kakšni drugi priložnosti, nekoč v prihodnosti. Pa seveda kiwi-ja. Tudi tega ptiča ni in ni bilo možnosti videti v dveh tednih nikjer. Zaboga, pa kje se skriva? Christchurch je zadnja priložnost za njegov ulov.
Samo mesto ni nič posebnega, rušilna potresa iz leta 2010 in 2011 sta ga precej spremenila. Novogradnje so podobo Christchurcha spremenile, čuti se, da nima več svoje "duše". Mimogrede, 185 žrtev potresa je bilo v letu 2010 v mestu.
Nujno je bilo poiskati kakšno zanimivost izven mesta. In ponudila se je priložnost v nekaj kilometrov oddaljenem Heatcote Valley-u popeljati se z gondolo na Mount Cavendish, s prekrasnim pogledom na Christchurch, okoliške rezervate ter zalive in pristanišča, z Diamond Harbour na čelu.
In tukaj se je novozelandska avantura zaključila. Če potegnem črto, ..., jooooooj ne, kiwi!! Zadnji dan na Novi Zelandiji, kiwija pa od nikoder. Nekaj je potrebno ukreniti. Torej izkoristim zadnje trenutke in poiščem najbližji živalski park v bližini Christchurcha (imenuje se Willowbank, nekakšen manjši živalski rezervat), kjer me najprej pozdravi kenguru, ki se pusti "počohati" in tam nekje na sredini, končno - "kiwi house".
Ampak zakaj bi bil ta ptič zaprt, in v popolni temi? Seveda, zato ker je nočni ptič in pride na plano samo v temi. In ni letalec. Dejansko je "zelo čuden", s skorajda človeško hojo, nenavadnim obnašanjem, dolgim kljunom in telesom, bolj podobnim kakšnemu ježevcu. Prav zares je poseben in edinstven, zato ni čudno, da je simbol in maskota Nove Zelandije. Kakorkoli, kiwi najden, cilj izpolnjen. Turist zadovoljen! Fotografiral ga sicer nisem, zato se bomo zadovoljili z googlovim kolažem in s povezavo na njegovo predstavitev.
Še skok na letališče v Christchurchu je bilo treba napraviti, se vkrcati na Air NewZealand, opraviti kratek postanek v avstralskem Melbournu in se preko Bangkoka vrniti nazaj v Evropo.
Za konec še nekaj nasvetov za tiste, ki potujete s hemofilijo oz. sorodnimi krvnimi motnjami: Zadostna količina faktorjev oz. zdravil je nujna, tudi ves čas mora biti varno spravljena. S seboj vzamemo še preostala zdravila, ki jih občasno jemljemo, na daljšem potovanju se nikoli ne ve. Če nismo prepričani, kaj vzeti, se posvetujemo s svojim osebnim zdravnikom ali hematologom. Itinerar si naredimo na način, da je prilagojen našim fizičnim sposobnostim. Tudi če se načrt ne izide, oz. se vmes karkoli "zalomi", ne povzročamo panike, pač pa si ga mirno prilagodimo, morda kakšen njegov del odpovemo. V vsakem primeru si je dobro zabeležiti kakšno telefonsko številko slovenskega predstavništva v državi, kamor potujemo. Nenazadnje predstavništva Evropske unije. Informiramo se tudi o tamkajšnjih bolnišnicah, centrih za zdravljenje hemofilije in nikakor ne pozabimo na zdravstveno zavarovanje, ki krije naše morebitne zdravstvene obravnave in druge stroške, ki bi nam ob obisku ali sprejemu v bolnišnico nastali.
Skratka, dragi hemofiliki, potujte! Potujte načrtovano, premišljeno in varno. In pri tem uživajte! #hemophilialife
RB